Avtorica o naslovnici romana Maestro in tidldibab

Oblikovanje naslovnice nikoli ni le estetska naloga. Je strateški, psihološki, čustven in globoko intuitiven proces.

Naslovnica oblikuje prvi stik bralca s knjigo — in pogosto odloča, ali jo bo sploh vzel v roke.

Ko sem začela snovati naslovnico za Maestro in tidldibab, sem se tega lotila z enako disciplino, iskrenostjo in radovednostjo, kot sem pisala roman.

Pred menoj je bila pot skozi univerzalne zakonitosti oblikovanja, svetovne trende in osebne izkušnje dela z več kot dvajsetimi oblikovalci.

O tem, kaj sem se naučila in kako je nastala končna naslovnica, pišem spodaj.

Manj je več - japonski koncept "ma"

Zakonitosti dobre naslovnice (univerzalni standardi)

Od New Yorka do Tokia in od Londona do Berlina veljajo tri temeljne zakonitosti:

1. Prepoznavnost v eni sekundi

Naslovnica mora biti razumljiva na prvi pogled.

Na polici ali na Amazonu imaš natančno eno sekundo, da ujameš pogled bralca.

To pomeni:

• velik, jasen naslov

• čisto hierarhijo elementov

• močan fokus (obraz, silhueta, simbol, barva)

2. Kontrast

Uspešnice (bestsellerji) skoraj vedno temeljijo na kontrastu:

• svetlo ↔ temno

• eno izrazito barvno polje

• čist negativni prostor

• minimalistična silhueta

Oko ljubi kontrast — in zato ga dobri založniki vztrajno uporabljajo.

Pustimo dostopnost, ki samo potrjuje vse zgoraj napisano.

3. Zakon negativnega prostora

Najbolj prodajane naslovnice sveta (Murakami, Ishiguro, Ferrante, Atwood, McEwan) vsebujejo: praznino, dih, prostor.

Negativni prostor deluje:

– modernistično– prestižno– samozavestno– globalno

In popolnoma ustreza romanu Maestro in Tidldibab.

Trendi svetovnih bestsellerjev (zadnjih 5 let)

• Minimalizem z enim simbolnim elementom: ključi, vrata, hiše, figure

• Silhuete namesto obrazov: sodobno, univerzalno, brezčasno.

• Močne enobarvne podlage: črna, bela, zlata, rdeča — še posebej v evropskem oblikovanju.

• Ročno risani elementi: naraščajoč trend zaradi avtentičnosti.

• “Tihe naslovnice”: najbolj prestižen trend predvideva veliko praznine, malo elementov, maksimalna samozavest.

Praksa v Sloveniji

Tu imam prednost: založništvo poznam od znotraj.

Ne samo skozi številne založnike, založbe, pisatelje, lektorje, urednike in bralce od majhnih nog, pač pa kot nekdanja vodja marketinga v založbi, ki je vedno bila ena najboljših in najbolj naprednih na trgu. Učila sem se od najboljših.

Zato lahko povem:

• večina naslovnic je natrpanih ali zastarelih

• trendi pridejo 8–15 let prepozno

• veliko je “štancanja” — prepoznavne, izrabljene formule

• oblikovalci ustvarjajo med seboj podobne naslovnice

• pisatelji pogosto nimajo vpliva na končno podobo

In še nekaj, kar se skoraj nikoli ne izreče:

Dober oblikovalec naslovnic ni samo umetnik. Je strateg. Razume trg. Razume bralca. Razume knjigo.

Takih je v Sloveniji malo.

Izbira naslovnice: kaj sem se naučila od dvajsetih oblikovalcev

V karieri sem redno sodelovala z več kot dvajsetimi oblikovalci.

In izkušnje so bile zelo različne.

Nekateri ne znajo poslušati.

Drugi so povsem neorganizirani.

Tretji vztrajajo pri svoji zgodbi namesto pri naročnikovi.

Petič prosiš, da odstrani neberljiv font, oblikovalec pa vztraja, da je takšen edini pravi.

Veliko je talentiranih, ki pa ne zmorejo rokov ali po več letih dela na naslovnicah še vedno ne razumejo osnovnih zakonitosti.

Nekateri so genialni, a neobvladljivi.

Drugi natančni, a brez vizije.

Res malo je vrhunskih in založniki jih poznajo.

O tem se ne govori.

Prvi poskus

Najprej sem šla k oblikovalcu, s katerim sem nekoč dobro sodelovala.

A njegova estetika je obstala v času:

• ponavljanje starih vzorcev

• šundovski blišč

• vizualni hrup

  
  

Ni napredoval.

Ne pozna svetovnih trendov.

Bralec se je spremenil.

Njegovi predlogi so bili super za drugorazredno plažo, nikakor pa ne za roman.

In ker je tako samozavesten, ga vedno več avtorjev za naslovnice preprosto obide.

Vzorec naslovnice sem pripravila sama, niti toliko ustvarjalnosti mu ni več ostalo.

Je pa ustvarjalnost zamenjal visok, že kar osladen, ponos.

Vsiljeval je rešitve, ki za roman niso bile primerne.

Večkrat isto.

Večkrat slabo.

V gospodarstvu sem od leta 2003.

Trg je neizprosen.

Če z izvajalcem nisi zadovoljen, se zahvališ in najdeš drugega.

Potem pa — odkritje dragulja

Povsem po naključju sem naletela na dragulj: v vseh pogledih me je presenetil slikar in oblikovalec Žiga Korent.

Oblikovalec, ki je hkrati:

• izjemno ustvarjalen

• slikar, ki stalno napreduje

• natančen, odgovoren — nasprotje kaosa, ki ga ima morda v sebi, ampak v odnosu do naročnika ne

• poosebljena sposobnost poslušanja in razumevanja

• človek, ki ne potrebuje veliko besed, a postavi prava vprašanja

  
  

Knjigo je prebral.

Bere izjemno hitro — kar ni presenetljivo za nekoga, ki je tudi mojster sestavljanja križank.

In potem — vizija

Kmalu me je poklical:

»Mislim, da vem, kakšna bo naslovnica.«

Tišina.

Prostor.

Bela praznina.

Tiha katedrala, ki naredi prostor zgodbi — ne egu oblikovalca.

Točno to, kar sem potiho želela.

To je japonski koncept ma — prostor med stvarmi, pavza, ki omogoča, da se nekaj resnično zgodi.

Kaj sem vedela že prej?

• naslov mora imeti največ 3 besede, na naslovnici je avtor

• Maestro mora biti prepoznaven, a ne dobesedno Ljuben Dimkaroski - Maestro ni Ljuben Dimkaroski

• želela sem silhueto, ki se preliva v imaginarno bitje iz romana

• želela sem, da naslovnica diha

• želela sem subtilno moč, ne hrupa

Žiga je vse to razumel, ne da bi mu povedala.

Dodatni vpogledi in odzivi bralcev

Koncept negativnega prostora (“ma”) je globoko ukoreninjen v japonski estetiki, zenovski filozofiji, arhitekturi in haikuju — in postal je temeljni princip končne naslovnice.

Omogoča prostor za domišljijo, tišino in pomen.

Od leta 2023 do 2025 prodajni podatki kažejo, da se minimalistične, tihe naslovnice prodajajo najbolje — imajo največjo vidnost in najdaljšo življenjsko dobo.

To me navdaja z vero v prihodnost: morda se bo človek vendarle od hrupa zatekel k tišini?

Vse različice naslovnic smo testirali pri bralcih — rezultati so bili enotni:

Žigova naslovnica je bila edina, ki resnično ustreza romanu, njegovemu tonu, globini in mednarodni ambiciji.

Najslabše je bila ocenjena naslovnica oblikovalca, ki je bil nekoč vrhunski, a je žal obstal v preteklosti: zastarela, hrupna, kičasta, neprimerna za roman takšnega razpona.

Kontrast je bil tako velik, da je bila odločitev jasna: Roman, zgrajen na plasteh, tišini, simboliki in globini, potrebuje naslovnico, ki diha enako.