Kako je nastajal Maestro in tidldibab: Za kulisami romana

Pogovor z avtorico romana Maestro in tidldibab dr. Evo Premk Bogataj

Kako se je vse skupaj pravzaprav začelo?

Po pregledu moje monografije o prof. dr. Marji Boršnik, prvi dami slovenske slavistike (v soavtorstvu z ddr. Francko Premk), je Ljuben Dimkaroski — vestranski glasbenik, trobentač, raziskovalec, vizionar, človek izjemne notranje globine, predlagal, da tudi o njem napišem knjigo.

Je bilo to bolj mimogrede ali kot jasen načrt?

Bil je zelo odločen.

Rekel mi je, naj sama izberem čas, obliko, ton, pripovedno pot, strukturo – vse.

Le to, koga želi v knjigi in koga ne, je izrekel izjemno natančno.

Na koncu pa je dodal stavek, ki me še zdaj strese: »Plačal ti bom.«

Kako mi bo plačal, če umira, sem si takrat mislila. To ni bila samo gesta; bila je odgovornost in popolno zaupanje.

Koliko časa sta se dejansko pogovarjala? Koliko gradiva je nastalo?

Posnela sva več kot šestdeset pogovorov, nekateri so tudi večurni.

Dolgih, gostih, prežetih z glasbo, spomini, dvomi in vizijami.

Takrat še ni bilo programske opreme, ki bi samodejno prepisovala.

Vse sem prepisovala ročno – pogosto pozno v noč.

Tri leta je trajalo, da so ti pogovori sploh postali urejeno, berljivo gradivo.

In potem sedem let pisanja?

Vedno "med življenjem", ko sem našla čas.

Sedem let sem gradila biografijo – in ko je bila skoraj končana, sem kot nekdanji literarni kritik ocenila, da ji nekaj bistvenega manjka.

Preprosto … ni dihala.

Kaj je bil prelomni trenutek, da ste prešli iz biografije v roman?

Noč.

Ena tistih noči, ki sem jih preživela med razmišljanjem in potovanji med svetovi.

Nekje med budnostjo in sanjami.

In nenadoma mi je postalo jasno, da ne bo biografija.

To je lahko le roman.

Roman, ki povezuje resničnost, mit, zgodovino, zvok, notranje svetove.

In ste začeli znova?

Popolnoma iz nič. Prazen list papirja.

Začela sem spet pisati iz nič.

In zgodba je stekla, kot da je samo čakala, da ji umaknem nepotrebno pregrado želje, da mumificiram resničnost.

V romanu je močno prisotna znanost. Kako ste se lotili raziskovanja?

Kot profesorica in znanstvenica s področja jezikoslovja in literarnih znanosti sem morala stopiti v čisto nove svetove.

Ker pa to že 20 let počnem profesionalno, s tem, da spreminjam področja, v katerih delujem, je zame nekaj samoumevnega, da področje, v katero vstopiš, prej preučiš.

Tudi trg preučiš, preden lansiraš izdelek, ni tako?

Brala sem znanstvene članke s področja paleogenetike – kako neandertalske sledi živijo v nas.

Raziskovala paleoantropologijo – kako so neandertalci razmišljali, čutili, ustvarjali.

Arheologijo Divjih bab. Tu imamo prvovrstne objave, k sreči.

Arheomuzikologijo – znanost o prazgodovinskem zvoku.

Nisem strokovnjak za nobeno od teh področij, ampak zdaj se brez težav gibljem po teh prostorih.

Zakaj ta poglobitev?

Ker sem si morala odgovoriti na vprašanje, ki si ga mnogi ne upajo postaviti: zakaj slovenska znanost okleva z razglasitvijo piščali iz Divjih bab za najstarejše glasbilo na svetu?

Zakaj so areologi nedvoumno dokazali, da gre za glasbilo, muzikologi pa se ne upajo zavzeti stališča?

Zakaj na najstarejše glasbilo na svetu ni ponosen vsak državljan, kot so Švicarji na svoje ure, sir in čokolado?

Ko razumeš politično ozadje in ekonomski vpliv takšnih naslovov, ti hitro postane jasno, kako geopolitičen je v resnici zvok in kaj pomeni imeti zibeljko glasbe v Sloveniji.

To ni hec.

Z enim Pogačarjem smo naenkrat svetovna prestolnica kolesarstva, Garnbret nas postavi v center svetovnega plezanja, v alpinizmu smo bili vedno ena velesil ...

Ali se zavedamo teh razsežnosti?

Jih znamo gospodarsko ne samo podpreti, tudi oplemenititi?

To je naložba, to ni titula za v vitrine.

Velikoštevilni narodi to znajo.

Rekli ste, da vam je pomagal tudi šport?

Šport je vedno bil del mene, tako kot umetnost.

Je pa res, da so mi rekreativni kolesarski maratoni dali samozavest, mogoče tudi dodaten ritem, strukturo, disciplino.

In ritem je srce vsake pripovedi.

Kako je potekalo samo pisanje romana?

Združevalo je strogo znanstveno raziskovanje, piljenje in igrivost.

Potopiti sem se morala v obdobje zgodovine, ki mi je bilo zelo tuje, v odkritja na področju evolucije, arheologije, glasbe tudi nisem poznala dovolj, seveda področja politike in kulture—hkrati pa ohraniti intuicijo, poetičnost, svobodo.

Roman ima 364 strani?

Ja. Vsako poglavje ima povezave z drugimi literarnimi ali neliterarnimi deli, to medbesedilnost bodo zaznali literarni sladokusci.

Roman nosi več življenj.

Danes razumem, zakaj je Ljuben Dimkaroski želel, da knjigo napišem jaz.

Sem kot most med svetovi. Povezujem jezike, kulturo, glasbo, zgodovino, znanost, metafiziko, etiko – pravzaprav tu samo nadaljujem delo številnih generacij pripovedovalcev zgodb v moji družini.

Ta knjiga je potrebovala vse to, mogoče tudi zato nihče drug ni želel pisati te knjige.

Ste poskusili zgodbo predati komu drugemu?

Da.

Svoje zbrane materiale sem ponudila več znanim pisateljem in javnim osebnostim.

Vsi so zavrnili.

Tema je bila pretežka.

Zgodba preveč zahtevna.

Odgovornost ogromna.

Roman o najstarejšem glasbilu na svetu nastane samo enkrat prvič.

In prav iz te teže je nastala lahkotnost?

Recimo.

Ko je bil roman končan, sem prvič začutila, da diha.

Da ima več ravni, tako kot se za klasični roman spodobi.

Da lahko vsak bralec najde svojo resnico.

Ne vsiljujem svoje.

Rokopis ste poslali na več založb?

Na šest. Pet jih je odgovorilo pozitivno. Izbrala sem Lux&Rosen – ker so mladi, hitri, imajo jasno vizijo. Pripeljati to zgodbo med bralce različnih kultur in jezikov.

In danes? Kako gledate na roman?

Maestro in tidldibab je zrasel prek meja knjige.

Postaja most med svetovi – med znanostjo in mitom, med prazgodovino in sedanjostjo, med zvokom in tišino. Med zelo različnimi bralci, kar me še najbolj fascinira.

Je zgodba o človeku, melodiji in pogumu pogledati globlje.

Je žalovanje. Je navdih. Je tragičnost. Je smrt. Je življenje. Je vera. Je spomin, ki noče utihniti. Je vprašanje, ki te ne izpusti. Je pogled v človeško ranljivost in obenem dokaz, da je v človeku več svetlobe, kot si upamo priznati.

Roman je tudi poklon ustvarjalnosti – tisti divji, prvinski sili, ki preživi vse režime, vojne in bolezni.

Je poskus razumeti, zakaj zvok iz prazgodovine še danes pretrese naše kosti.

Zakaj glasba preseže jezik.

Zakaj umetnost ostane, ko vse drugo razpade.

In je potovanje: skozi arheologijo in balkansko zgodovino, skozi bolezni, spomine, metafizične tradicije, skozi jame Divjih bab in skozi vsakdanji boj za smisel.

Je knjiga, ki te ne vpraša, ali imaš čas zanjo – temveč ali imaš pogum pogledati vase.