V pisarni avtorice: Pogovor z dr. Evo Premk Bogataj

Vaš ustvarjalni prostor opisujejo kot umirjen, a intelektualno živahen. Kako izgleda vaša idealna pisalna miza?

Je mešanica tihe natančnosti in ustvarjalnega kaosa — dva zaslona, ročno pisani zapiski, osnutki, prečrtani z rdečim svinčnikom, zemljevidi, zvezki in skodelice čaja in kave, voda, z vseh strani stene, polne knjig. Miza je dvižna, velikokrat stojim, ko delam. Prostor, kjer se srečujejo jeziki, ideje, zvoki in spomini. Kjer lahko soobstajata disciplina in domišljija.

Od kod vaša življenjska povezanost s knjigami?

Odraščala sem v stanovanju, ki je bilo dobesedno prekrito s knjigami. Dolgo nisem vedela, da je lahko stena bela — zame so bile vedno prekrite s policami, knjige so bile v več vrstah. Moj najzgodnejši spomin je, da sedim na tleh, igrače v krogu okoli mene, in jih »učim« iz knjige, ki sem jo narisala sama. Bila sem učiteljica in pisateljica, še preden sem imela besede za to.

Veliko govorite o zvoku in glasbi. Kako vas je to oblikovalo?

Poleg knjig sem odraščala v svetu zvoka — glasbe, smeha, pametnih pogovorov inteligentnih ljudi iz najrazličnejših kultur. Zelo zgodaj sem začela brati zgodovinske knjige, predvsem najtemnejši del druge svetovne vojne. Pred tem seveda Karla Maya, Julesa Verna in veliko svetovnih pravljic. Vrata zgodovine so me pripeljala do klasik: Dostojevskega, Kafke, Selimovića, Andrića, Kiša, Brodskega, Dickensa, Čehova, Cankarja. Ti svetovi so postali tudi moji. Zelo zgodaj sem se naučila odgovornosti — do resnice, do kompleksnosti, do poslušanja obeh strani.

Obvladate osem jezikov. Kako je to vplivalo na vaš avtorski glas?

Jeziki odpirajo svetove. Pokažejo, da je resničnost večplastna, protislovna, večglasna. Učenje jezikov v tujini me je naučilo, da identiteta ni fiksna — razširja se. In zavedla sem se svojega mesta v dolgi verigi znanstvenikov, umetnikov in pripovedovalcev zgodb.

Bralci pogosto ne vedo, kako globoko ste bili vključeni v založništvo. Kaj so vas naučila ta leta?

Naučila so me celotnega življenjskega cikla knjige — od pisanja, urejanja, lektoriranja, prevajanja, do oblikovanja v InDesignu, izbire papirja, tiska in izida. Ko sem vodila marketing pri eni najpomembnejših založb v Sloveniji, sem pomagala ustvariti uspešnice, ki se še danes odlično prodajajo. Te izkušnje so ustvarile temelje za natančnost in vizijo, ki stojita za romanom Maestro in tidldibab. Imela sem najboljše učitelje iz založništva, boljših ne bo več. Znanje se ne širi, se izgublja.

Zakaj ste se odločili ta roman napisati tako samostojno?

Ta zgodba je potrebovala enoten glas, en sam srčni utrip. Vedela sem, koliko dela bo to zahtevalo, ampak sem tudi vedela, da lahko roman potuje po svetu le, če njegova notranja koherenca ostane nedotaknjena. Tvegaš tudi kakšno napako več, ampak pri glasbi mora biti melodija koherentna, pri romanu tudi.

Kako izgleda vaš pisalni ritem?

Pišeš, ko drugi spijo. In pišeš vsak dan. Ne iz obveznosti, ampak iz predanosti. Brez discipline te knjige ne bi bilo.

Kakšni notranji in intelektualni svetovi so oblikovali roman?

Desetletja branja, poslušanja, prevajanja, učenja, opazovanja. Preko očeta sem se zelo zgodaj srečala z metafizičnimi učenji različnih tradicij in religij. Te plasti so vtkane v roman — včasih subtilno, včasih povsem na svetlobi.

Kako ste zgradili globljo arhitekturo romana?

V plasteh. S skrbno prepleteno strukturo, z več ravnmi pomena. Bralci, ki iščejo globino, jo bodo prepoznali; drugi bodo zgodbo začutili bolj intuitivno in čustveno. Knjiga se prilagodi ravni zavesti bralca.

Mnogi pravijo, da se roman bere, kot da ga je napisal nekdo, ki je živel več življenj. Se s tem strinjate?

Da — ker je res. Živela sem v mnogih svetovih: kulturnem, akademskem, jezikovnem, metafizičnem, strateškem, umetniškem. Nekatere zgodbe zahtevajo prav takšen razpon. In ta roman je ena izmed njih.

Kaj želite, da bralec odnese iz romana?

Nimam posebnih želja. Mi pa povedo, da doživijo občutek, da so stopili v drugačen svet, da jih je knjiga zaznamovala.